Zgodovina kongregacije

Kongregacija šolskih sester sv. Frančiška Kristusa Kralja je bila ustanovljena 13. septembra 1869 z materino hišo v Mariboru v Sloveniji.

Svoj izvor ima v Kongregaciji šolskih sester sv. Frančiška v Gradcu (Avstrija), ki jo je leta 1843 ustanovila s. Antonia Lampel. Graške sestre so l. 1864 odprle podružnico v Mariboru, po naročilu škofa A. M. Slomška, ki je želel imeti v svoji škofiji redovno skupnost za vzgojo mladine v duhu vere in tradicije slovenskega naroda.

Mariborska podružnica se je postopoma ločila od materine hiše v Gradcu po odločitvi in prizadevanju s. Margarete Puhar (*Kapela pri Gornji Radgoni 6.3.1818, + Maribor, 6.3.1901) in je tako postala materina hiša nove ustanove.

Mariborski škof S.E. Maksimilijan Stepišnik je imenoval s. Margareto za prvo generalno predstojnico nove kongregacije, katere karizma je bila pospeševanje vzgoje in pouka mladine v mariborski škofiji. V prvih letih se je razširila predvsem na Slovenskem. Proti koncu XIX. stol. je bila odprta prva podružnica v Mostarju (Bosna in Herzegovina), in na začetku XX. stol. tudi v Splitu (Hrvatska). V prvem desetletju XX. stol. so bile odprte prve podružnice v Severni Ameriki in Egiptu, v tridesetih letih tudi v Latinski Ameriki. Začetek skupnosti na drugih kontinentih je bil povezan z izseljensko problematiko Slovencev in Hrvatov. Sestre so sledile izseljencem, da so se posvečale vzgoji in pouku njihovih otrok v župnijskih hrvatskih in slovenskih šolah, ali pa so jim pomagale na druge načine (Egipt).

Do leta 1922 je imela kongregacija enotno strukturo. Vse hiše so bile direktno povezane z materino hišo v Mariboru. Kongregacija je ustanova škofijskega prava in skupno življenje je uravnavalo Pravilo III. reda sv. Frančiška in Statuti, ki jih je škof Atems potrdil za kongregacijo šolskih sester v Gradcu.

Leta 1922 je kongregacija z "dekretom laudis" (SKR, št. 2393/22, 9. maja 1922) postala papeško pravna in je dobila potrjene tudi lastne konstitucije. Istega leta je bila razdeljena v štiri province s sedežem v Chicagu, Mariboru, Tomaju in Splitu (SKR, št. 5876/22, 18. nov. 1922).

Širitev kongregacije med obema vojnama je pripomogla k ustanovitvi še drugih provinc: ena v Herzegovini s sedežem v Mostarju, in ena v Argentini s sedežem v Rosario (sedaj v San Lorenzo).

Trenutno kongregacija šteje 9 provinc in Rimsko regijo. Razen tega ima tržaška provinca svojo delegaturo v Egiptu (2 skupnosti) in Splitska v Kongu (3 skupnosti).

Leta 1904 je bila kongregacija pridružena I. redu manjših bratov in je postala deležna njenih duhovnih privilegijev. Dopolnitev naslova, vzdevek "Kristusa Kralja", je bila sprejeta na vrhovnem kapitlju 1935 in kasneje odobrena od Svete kongregacije (SKR, št. 2776/47, 14. marca 1947).

Leta 1941, na začetku druge svetovne vojne, ko so Italijani in Nemci okupirali Slovenijo, so bile sestre prisiljene zapustiti materino hišo in druge hiše v Sloveniji. Mati Terezija Hanželič, tedanja vrhovna predstojnica, je v teh dramatičnih okoliščinah morala premestiti vrhovni sedež v Rim. Ustanovitev generalne hiše v Rimu je bila odobrena od Svete kongregacije 19. julija 1941, št. 4893/41. Z dekretom Svete kongregacije št. 03710/58, 31. januarja 1966 je bila kongregacija razglašena za mednarodno ustanovo in v generalni hiši je italijanščina postala uradni jezik.

Po II. vatikanskem koncilu, v skladu s smernicami tega koncila o prenovi redovnega življenja, je generalni kapitelj leta 1969 prenovil naše konstitucije in od Svete kongregacije so bile odobrene "ad eksperimentum". Na dveh naslednjih generalnih kapitljih so bile konstitucije še predelane in dopolnjene. Končni tekst je SKR odobrila 24. junija 1983, št. L.68-1/82.

Osnovno poslanstvo sester je živeti evangelij v skupnosti, izpolnjevati obljube v frančiškanskem duhu pokore, veselja in preprostosti, po Pravilu samostanskega III. reda in naših konstitucij.

Kar zadeva apostolsko dejavnost, je naravnana k vzgoji in pouku otrok in mladine na splošno, čeprav so se v dvajsetem stoletju izvajale tudi druge oblike apostolata, kakor so narekovale zgodovinske okoliščine.

V novejšem času se je v kongregaciji obnovil apostolat med mladino v različnih oblikah v posameznih provincah, opravljajo pa se tudi druga dela v službi Cerkve.